Glasovi svetov

"Trstenjaka je zanimal človek," o njem pove njegov nekdanji sodelavec in sosed prof. Jože Ramovš. "Vsakega, ki je s svojimi stiskami in skrbmi, s svojo življenjsko zgodbo prišel k njemu po nasvet in pomoč, je spoštoval."
Filozof, antropolog, psiholog, teolog, raziskovalec človeka prof. dr. Anton Trstenjak (1906 – 1996) je s svojim razmišljanjem pogosto prehiteval čas. Bil je pionir pozitivne, klinične in pedagoške psihologije v slovenskem prostoru, avtor številnih knjig – med njimi znamenitega dela Človek in sreča (1974) – pa tudi raziskovalec zaznavanja barv, po katerem znanost pozna tako imenovani Trstenjakov zakon.

Ob 120. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti oddajo Glasovi svetov posvečamo življenju in delu dr. Antona Trstenjaka. Uvrščamo ga med največje slovenske mislece, intelektualce in humaniste. Oddaja skozi pripoved njegovega nekdanjega sodelavca prof. dr Jožeta Ramovša odstira podobo človeka, ki je znal združevati znanost, vero in globoko razumevanje človeka. Človeka korenin in človeka prihodnosti.

Foto: Dr. Anton Trstenjak/ arhiv Vestnika

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju.

Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.

Da je trajnostnost način življenja, ne samo trend, nenehno opozarjajo tisti, ki jim je mar za prihodnost našega planeta. To besedo sicer pogosto slišimo tudi v besedišču turističnih ponudnikov, ki želijo tako ali drugače povedati svojo zgodbo, delovanje in filozofijo. Slovenija sebe navzven rada prikazuje kot državo z zeleno agendo. Toda kako se tega lotevajo na nekem manjšem geografskem območju? V tokratni oddaji Glasovi svetov o tem, kakšno je lokalno razumevanje globalnih pojmov v Logarski dolini.

Sogovornici:
-doc. dr. Ana Svetel
-doc. dr. Veronika Zavratnik,

obe z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze.

Foto: Uradna spletna stran Logarske doline

Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi strankami, ki dajejo ton političnemu življenju na planetu danesV širokem loku od Argentine do Indije, od Rusije do Brazilije, od Združenih držav do Izraela – da o Evropi ne govorimo – političnemu življenju zdaj že lep čas dajejo osnovni ton nacionalistične, populistične, mačistične, neliberalne in avtoritarne stranke, za katere se zdi, da konec koncev strežejo predvsem interesom oligarhov, lokalnih in globalnih. Nasprotniki teh novih, desno orientiranih političnih sil se sicer ne obotavljajo njihovih voditeljev zmerjati s fašisti, a izraz fašizem je vendarle obtežen s takšno zgodovinsko prtljago, s travmatičnim spominom na dvajseta, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, na tajno policijo, koncentracijska taborišča, zasužnjeno delovno silo, vojno agresijo, genocid in holokavst, da ni čisto jasno, ali so tovrstne diskvalifikacije, tovrstna zmerjanja analitično pertinentna in politično učinkovita ali ne. Bolsonarovi, Modijevi, Trumpovi ali Putinovi podporniki pač lahko vedno opozorijo na že kakšno potezo, po kateri se njihovi voditelji očitno razlikujejo od zgodovinskih fašistov izpred 90 let, in tako otopijo ost očitkov svojih oponentov.

Ta retorična operacija se zdi precej spretna, precej učinkovita, a ob tem le ne gre pozabiti, da si njega dni celo Mussolinijeva in Hitlerjeva ideologija oziroma politična praksa nista bili podobni kot jajce jajcu. Zato si najbrž velja zastaviti tole vprašanje: ali mora neka politika izkazovati točno določen, zaokrožen, končen seznam simptomov, da jo smemo po pravici označiti kot fašistično, ali pa fašizem vendarle obstaja v, pogojno rečeno, različnih barvah, različnih okusih? In če drži to drugo: katere širše poteze so skupne vsem fašizmom – tako tistim iz klavrne zgodovine 20. stoletja kakor, potencialno, tistim, ki na svetovnem političnem odru delujejo danes?

Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Do odgovorov pa smo skušali priti ob listanju po knjigi Kako deluje fašizem, dobrih sedem let stari, globalno odmevni razpravi uglednega ameriškega političnega filozofa Jasona Stanleyja, ki je pred nedavnim pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšla tudi v slovenskem prevodu. Kako natanko ameriški filozof misli fašizem in kako s pomočjo njegove analize misliti našo zdajšnjost, smo preverjali v pogovoru z novinarjem in komentatorjem časopisne hiše Delo, dr. Janezom Markešem, ki je slovenski izdaji Stanleyjeve knjige pripisal spremno besedo.


Foto: zvezni uniformiranci na križišču 34. ulice in avenije Portland v Minneapolisu 7. januarja 2026, ko je med demonstracijami zoper brutalne prakse Zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE) v Minnesoti agent J. Ross ubil ameriško državljanko in opazovalko dogajanja Renée Good (Chad Davis / Wikipedia)

40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve rokeŠestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred poldrugo uro ponoči je eksplodiral reaktor černobilske nuklearne elektrarne na ozemlju današnje Ukrajine. Največja jedrska nesreča v zgodovini, od katere te dni mineva 40 let, je v ozračje sprostila 100 do 400-krat več radioaktivnega materiala od atomske bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, nepovratno je kontaminirala veliko območje v Ukrajini in Belorusiji, zaradi nje so morali preseliti okrog 300 tisoč ljudi, več kot pol milijona ljudi je nesrečo saniralo, številke umrlih zaradi posledic pa se še danes povečujejo. Če bi bili že ti grozljivi učinki dovolj, da bi se černobilska jedrska nesreča vpisala v zgodovino, pa je imel ta dogodek hkrati tudi velike politične in geopolitične posledice, saj je Sovjetski zvezi odvzel tako dobršno mero mednarodnega strahospoštovanja kot tudi notranje legitimnosti, zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov je zato večkrat celo izrazil mnenje, da je bila prav černobilska nesreča ključna za razpad te velike komunistične države, ki se je na katastrofo vsaj v prvi fazi izrazito slabo odzvala. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je černobilska eksplozija spremenila Sovjetsko zvezo, kako je preoblikovala hladno vojno in svetovni odnos do jedrske energije, pa tudi o tem, kako je bilo to nesrečo dejansko doživeti iz sovjetskih republik, ki so bile najbolj prizadete. Gost v studiu, dr. družboslovnih znanosti, ekonomist in nekdanji diplomat Denis Mancevič namreč ni le poznavalec zgodovine in sedanjosti tega območja, ampak je kot otrok v Belorusiji s svojo družino nesrečo tudi doživel.

Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Intelekta Kako je atomska bomba spremenila svet in oddaje Ars humana Sovjetski človek Svetlane Alkesijevič.

foto: Helikopter, ki prši tekočino za dekontaminacijo v bližini černobilskega reaktorja, 13. junij 1986, IAEA Imagebank / USFCRFC, Wikimedia Commons